Back to top

 

Zgodovina

DOLGA TRADICIJA
  • Začetek predavanj za študente: 19. februar 1920.
  • Zgodovinarji Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete ljubljanske univerze so bistveno zaznamovali slovensko zgodovinopisje v 20. in 21. stoletju – kot profesorji novih generacij in kot uveljavljeni raziskovalci.
ORIS ZGODOVINE ODDELČNIH RAZISKAV

V dolgi zgodovini oddelka so se močno spreminjale raziskovalne teme in pristopi oddelčnih profesorjev. 

  • Do 1945:       
    • med obema vojnama močan poudarek na družbeni, gospodarski, politični in teritorialno-upravni zgodovini srednjega veka ter na objavah srednjeveških virov:
      • prva znanstvena sinteza slovenske zgodovine od zgodnjega srednjega veka do reformacije (M. Kos, 1933, predelana in razširjena izdaja 1955),
    • nekaj del tudi o novem veku in celó o sodobnosti (objavljena v času službovanja profesorjev na oddelku in pred tem),
    • na oddelku že prisotna izrazito moderna stališča o pomenu interdisciplinarnosti in o tem, da se mora slovensko zgodovinopisje približati uveljavljenim evropskim zgledom,
    • 1944, začetek 1945: F. Zwitter z našega oddelka je vodil partizanski Znanstveni inštitut, katerega zgodovinsko-geografski odsek je mdr. izdelal študije kot podlago za utemeljevanje bodočih meja Slovenije.
  • 1945–1965:
    • bistvena razširitev zgodovinskih obdobij in tem, ki so jih poudarjeno raziskovali oddelčni profesorji,
    • novosti: velika usmerjenost k raziskavam 16. (F. Gestrin je v slovensko zgodovinopisje uvedel raziskave zgodnjega kapitalizma pod vplivom F. Braudela; osmanski vpadi, kmečki upori, reformacija), 19. (nacionalna, družbena in politična zgodovina) in 20. stoletja (politična in nacionalna zgodovina obdobja med obema vojnama, NOB),
    • nadaljevanje temeljnih raziskav srednjega veka,
    • oddelčni profesorji so sodelovali pri utemeljevanju novih političnih meja,
    • najpomembnejši zgodovinopisni dosežek tega obdobja v Sloveniji: sintezi Slovenska zgodovina 1813–1914 (F. Gestrin, V. Melik, 1950; 2., predelana in razširjena izd. 1966), Zgodovina slovenskega naroda (B. Grafenauer, 1954–1962; 2., predelana in dopolnjena izd. 1964–1974) ter prispevek oddelčnih profesorjev k Zgodovini narodov Jugoslavije do konca 18. stoletja (1953, 1959).   
  • 1966–1985:
    • temeljni kronološki novosti oz. najpomembnejša nova poudarka v proučevanih obdobjih na oddelku:
      • raziskovanje antike,
      • raziskovanje obdobja po letu 1945,
    • nove temeljne raziskave obdobij, ki so bila že prej deležna pozornosti – nadgradnja obstoječih in odpiranje novih raziskovalnih tem, mdr.:
      • srednjeveška gospodarska zgodovina Dubrovnika,
      • migracije z Balkana v Italijo v poznem srednjem in zgodnjem novem veku,
      • demografska zgodovina zgodnjega novega veka,
      • številne teme 19. stol. (med družbeno- in kulturnozgodovinskimi izstopa začetek raziskav vsakdanjega življenja),
      • raznovrstne raziskave obdobja med obema vojnama in druge svetovne vojne,
    • na osnovi dolgoletnega skupnega dela je nastala sinteza Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: zgodovina agrarnih panog; prvi od dveh zvezkov (1970) je v veliki meri delo profesorjev našega oddelka.
  • 1986–2000:
    • oddelek je nadaljeval z raziskavami vseh obdobij zgodovine,
    • del profesorjev je poglobil proučevanje družbeno- in kulturnozgodovinskih tem, predvsem zgodovine meščanstva, zgodovine vsakdanjega življenja in zgodovine žensk,
    • del kolegov pa je naredil napredek z obravnavami, ki so bile ideološko, nacionalno in politično bolj objektivne od starejših:
      • P. Štih in V. Simoniti sta napisala novo sintezo slovenske zgodovine do razsvetljenstva:
         
        • zavrnitev nacionalne mitiziranosti Karantanije in stereotipa o tisočletnem podložništvu Slovencev,
      • to je omogočilo tudi izbor raziskovalnih tem, ki so bile prej zapostavljene, npr.:
         
        • zgodovina plemstva v srednjem in novem veku,
        • politična zgodovina spodnještajerskih Nemcev v dolgem 19. stol., vključno z njihovimi političnimi aspiracijami,
        • žrtve med Nemci na Slovenskem 1941–1955,
    • v okviru oddelka se je močno razvilo raziskovanje antike, sploh pozne antike,
    • s tokom časa se daljša obdobje raziskav sodobne zgodovine – v 90. letih je postala nov predmet proučevanja zgodovina osamosvajanja Slovenije,
    • profesorji so napisali številna gesla za Enciklopedijo Slovenije.
  • 2001–: glej zavihek O oddelku.
ORIS ZGODOVINE ŠTUDIJA NA ODDELKU ZA ZGODOVINO

Vsebine predavanj in seminarjev za študente so se v dolgi zgodovini oddelka močno razširile, kar se zrcali že v imenih študijskih predmetov:

  • Do bistvenih sprememb je prišlo v zgodovinskih obdobjih, ki so jih obravnavali v okviru študija. Temeljne prelomnice:
    • do druge polovice tridesetih let 20. stoletja so profesorji zgodovine v Ljubljani obravnavali predvsem srednji vek,
    • leta 1937 je ljubljanska univerza dobila prvega profesorja zgodovine novega veka,
    • leta 1947 je ob nadaljevanju obravnav starejše zgodovine na oddelku za zgodovino (tedaj imenovan Historični seminar) nastala katedra za zgodovino narodnoosvobodilnega boja, tj. prva katedra za najnovejšo zgodovino na kaki jugoslovanski univerzi. Področje delovanja katedre se je kmalu razširilo na sodobno slovensko, jugoslovansko in občo zgodovino,
    • od 80. let dalje se je močno okrepila zgodovina grške in rimske antike, ki prej ni dovolj izkoristila možnosti kombinacije rezultatov iz pisnih virov z arheološkimi najdbami – profesorji, ki so na oddelku prej predavali stari vek, so se ukvarjali predvsem z arheologijo.  
  • Razen slovenske zgodovine so se močno spreminjala tudi območja, ki so jih podrobneje obravnavali pri študijskih predmetih:
    • razširitev ponazarja primer zgodovine Jugovzhodne Evrope: medtem ko so v času ustanovitve oddelka podrobneje obravnavali le zgodovino Srbov in Hrvatov, so po podatku iz leta 1960 predavali zgodovino Srbov, Hrvatov in Makedoncev, po podatku iz leta 1967 zgodovino jugoslovanskih narodov razen Slovencev, danes pa obravnavamo zgodovino celotne Jugovzhodne Evrope.
  • Obravnavi metodologije raziskav v zgodovinopisju je poleg seminarjev od leta 1946 dalje namenjen predmet Uvod v študij zgodovine, od leta 1994 pa še Teorija zgodovine.
  • Študij bodočih učiteljev zgodovine na našem oddelku od sredine 20. stoletja dalje vključuje usvojitev pedagoško-didaktičnih veščin za poučevanje v osnovnih in srednjih šolah (Metodika pouka zgodovine oz. Didaktika zgodovine).

 

V toku časa se je v povezavi s spremembami v zgodovini 20. in 21. stoletja spreminjala tudi organizacija študija. Najpomembnejše spremembe:

  • Druga svetovna vojna je imela kratkoročne in dolgoročne vplive. Kratkoročno je bil študij najprej okrnjen, po kapitulaciji Italije pa je izvajanje predavanj prenehalo. Dolgoročno je vojna povzročila delno menjavo profesorjev, po vojni pa je število profesorjev bistveno naraslo, kar je ugodno vplivalo na kakovost študija.
  • Leta 1949 je bil uveden enopredmetni študij, ki so mu dodali latinščino in nemščino.
  • Ker je bilo zaradi ukinitve osemletne gimnazije in uvedbe osemletne osnovne šole potrebnih več šolskih učiteljev, je bil na prehodu iz 50. v 60. leta ukinjen enopredmetni študij, latinščina in nemščina sta prenehali biti obvezni del študija zgodovine. Uvedli so dve dvoletni študijski stopnji: prva se je zaključila z diplomo prve stopnje, druga z diplomo druge stopnje.
  • Opustitev latinščine in nemščine je povzročila težave pri študiju, zaradi pomanjkanja jezikovnih znanj so se le redki študentje odločili za študijsko usmeritev k starejšim obdobjem. Posledično je prišlo do pomanjkanja ustreznih strokovnjakov tako v muzejih in v arhivih kot tudi v raziskovalnih ustanovah.
  • Zato je bil leta 1967 obnovljen enopredmetni nepedagoški študij, ki vključuje intenzivno učenje latinščine in nemščine.
  • Sredi 80. in na začetku 90. let so dotedanji dve dvoletni študijski stopnji spremenili v enoten štiriletni študij in zato bistveno spremenili predmetnik.
  • Leta 2009 je oddelek uvedel bolonjski študij, ki vključuje 3 leta eno- ali dvopredmetnega dodiplomskega in 2 leti magistrskega študija, zaradi česar smo močno spremenili predmetnike. Novost predstavlja institucionalizirano delo v okviru magistrskega, delno tudi doktorskega študija, ki sta prej potekala individualno.

IZBOR NAGRAD IN ODLIKOVANJ ODDELČNIH ČLANOV

(druga odlikovanja gl. v predstavitvah zaposlenih)

Prejemniki nagrade KLIO: Nagrada Zveze zgodovinskih društev Slovenije za raziskovalno delo v zgodovinopisju (podeljujejo jo od leta 2000 dalje, in sicer enkrat na dve leti), ki jim (je) Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani predstavlja(l) matično ustanovo delovanja: 

  • 2000: dr. Peter Štih za delo “Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza”: študija o dveh listinah cesarja Otona III. iz leta 1001 za oglejskega patriarha Johannesa in furlanskega grofa Werihena (DD. O. III. 402 in 412),
  • 2006: dr. Alenka Cedilnik za delo Ilirik med Konstantinom Velikim in Teodozijem Velikim: balkansko-podonavski prostor v poročilih Atanazija, Hilarija, Sokrata Sholastika, Sozomena, Teodoreta in Filostorgija,
  • 2008: dr. Peter Vodopivec (zaposlen na oddelku v letih 1971–1999) za delo Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja,
  • 2015: dr. Rajko Bratož za delo Med Italijo in Ilirikom: slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki,
  • 2016: dr. Božo Repe za delo S puško in knjigo: narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941–1945.

 

Zaslužni profesorji Univerze v Ljubljani z Oddelka za zgodovino v njegovi zgodovini in sodobnosti: prof. dr. Ferdo Gestrin, prof. dr. Bogo Grafenauer, prof. dr. Vasilij Melik, prof. ddr. Metod Mikuž, prof. dr. Dušan Nećak, prof. dr. Miroslav Stiplovšek, prof. dr. Ignacij Voje in prof. dr. Fran Zwitter.

 

Profesorji, ki so/so bili akademiki v času opravljanja svoje dejavnosti na našem oddelku v njegovi zgodovini in sodobnosti: red. prof. dr. Rajko Bratož, zasl. prof. dr. Ferdo Gestrin, zasl. prof. dr. Bogo Grafenauer, red. prof. dr. Viktor Korošec, red. prof. dr. Milko Kos, zasl. prof. dr. Vasilij Melik, red. prof. dr. Janko Pleterski, red. prof. dr. Nikola Radojčić, red. prof. dr. Peter Štih in zasl. prof. dr. Fran Zwitter. 

NEKDANJI ČLANI ODDELKA IN NEKDANJI ODDELČNI ZUNANJI SODELAVCI

Vsi sedanji in živeči upokojeni predavatelji in raziskovalci, ki jim (je) oddelek predstavlja(l) osnovno mesto delovanja, so predstavljeni v zavihku Predstavitve zaposlenih.

 

Nekdanji, še živeči zunanji znanstveni in pedagoški sodelavci oddelka so našteti v zavihku Predstavitve zaposlenih – Zunanji pedagoški in raziskovalni sodelavci.

 

Pokojni predavatelji in raziskovalci, ki so kot člani oddelka ali kot zunanji sodelavci predavali na našem oddelku: red. prof. dr. Janez Cvirn, red. prof. dr. Gregor Čremošnik, doc. dr. Eugenio Duprè-Theseider, red. prof. dr. Tone Ferenc, zasl. prof. dr. Ferdo Gestrin, zasl. prof. dr. Bogo Grafenauer, red. prof. dr. Ljudmil Hauptmann, red. prof. dr. Jože Kastelic, red. prof. dr. Josip Klemenc, doktorand Andrej Komac, red. prof. dr. Viktor Korošec, red. prof. dr. Milko Kos, zasl. prof. dr. Vasilij Melik, red. prof. dr. Nikolaj Mihajlović Bubnov, zasl. prof. ddr. Metod Mikuž, red. prof. dr. Vojeslav Mole, red. prof. dr. Božo Otorepec, red. prof. dr. Nikola Radojčić, red. prof. dr. Branko Reisp, red. prof. dr. Balduin Saria, predavatelj Bogo Stupan, izr. prof. dr. Štefan Trojar, asist. dr. Ernest Turk, zasl. prof. dr. Fran Zwitter in red. prof. dr. Jože Žontar.

Predstavitve njihovega dela so dostopne v zborniku Oddelek za zgodovino: 19202010: Ob devetdesetletnici (2010) in v Zgodovinskem časopisu (2003, str. 471–473).

Več o zgodovini Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani najdete v zborniku Oddelek za zgodovino: 19202010: Ob devetdesetletnici (2010) in v geslu “Zgodovinopisje” v Enciklopediji Slovenije (2001).