Back to top

Slovensko znanstveno zgodovinopisje se je pričelo razvijati že v sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja. Utemeljili so ga na dunajski in graški univerzi izšolani zgodovinarji slovenskega rodu, ki so v svoji poklicni karieri večinoma delovali kot gimnazijski profesorji. Toda šele z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani 1919 so bili ustvarjeni pogoji, da je slovensko zgodovinopisje zadihalo s polnimi pljuči. Prvič je bilo tudi na univerzitetni ravni možno zgodovino poslušati v slovenskem jeziku, s čimer je bil omogočen razvoj lastnega znanstvenega in pedagoškega kadra. Z vzpostavitvijo univerze in študija zgodovine je bilo raziskovanje preteklosti slovenskega naroda in slovenskega prostora dokončno institucionalizirano in postavljeno v središče znanstvenega interesa.

Zgodovina je bila ena izmed trinajstih znanosti, med katerimi so lahko v letnem semestru 1920 izbirali prvi slušatelji Filozofske fakultete. Za prvega profesorja na Historičnem seminarju – tako se je namreč sprva imenoval oddelek – je bil postavljen takrat že uveljavljeni raziskovalec zgodnjesrednjeveške slovenske zgodovine Ljudmil Hauptmann, ki je po doktoratu v Gradcu 1907 sprva poučeval zgodovino na gimnazijah v Fürstenfeldu, Gradcu in na Dunaju. V petek 19. februarja 1920 je izvedel prvo predavanje, s čimer se je tudi uradno pričel študij zgodovine na Ljubljanski univerzi. V zimskem semestru 1920 se je Hauptmannu kot profesor za zgodovino Srbov in Hrvatov pridružil Nikola Radojčić, v naslednjem semestru pa še Nikolaj Mihajlovič Bubnov, ruski begunec iz Kijeva, ki je kot medievist svetovnega slovesa prevzel predavanja iz antične zgodovine.

Notranja organizacija Historičnega seminarja, ki se je delil na katedro za antično zgodovino, za srednjeveško zgodovino ter za zgodovino južnoslovanskih narodov, je ostala nespremenjena skoraj naslednjih dvajset let, spremenila se je zgolj kadrovska struktura. Bubnov se je 1924 upokojil, njegova predavanja pa je prevzel arheolog Balduin Saria. Po Hauptmannovem odhodu v Zagreb 1926 je bil za profesorja na katedri za srednjeveško zgodovino imenovan Milko Kos, ki je v svoja predavanja vključeval tudi vsebine iz slovenske srednjeveške zgodovine in latinsko paleografijo. Šele s prihodom Frana Zwittra 1937 so obstoječim katedram dodali še katedro za zgodovino novega veka.

Historični seminar je v prvih dveh desetletjih kljub stalnemu pomanjkanju prostorov in denarja dosegel zavidljivo raven delovanja. Postopoma je vzpostavil in izpopolnjeval lastno knjižnico, ki je bila predpogoj za kvalitetno znanstveno in pedagoško delo. Do konca leta 1941 je bilo v Seminarju promoviranih 8 doktorjev znanosti, diplomiralo pa je 94 študentov.

Druga svetovna vojna je predstavljala globoko zarezo v izvajanju študija zgodovine. Radojčić in Saria sta zapustila Ljubljano, Zwitter je bil konfiniran v Italijo, Milku Kosu, ki je edini ostal v Ljubljani, pa sta se pridružila italijanski zgodovinar Eugenio Duprè Thesèider in umetnostni zgodovinar Vojeslav Molè. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je bila ljubljanska univerza zaprta, predavanja se niso izvajala, možno pa je bilo zgolj opravljati izpite.

Po drugi svetovni vojni se je moral oddelek dejansko na novo kadrovsko vzpostaviti. Milku Kosu sta se pridružila Gregor Čremošnik in Josip Klemenc, leta 1948 pa se je na fakulteto vrnil tudi Zwitter. Obstoječim katedram sta bili dodani dve novi, in sicer katedra za zgodovino Slovencev ter kot prva v takratni Jugoslaviji tudi katedra za zgodovino narodnoosvobodilnega boja. Prvo je prevzel Bogo Grafenauer, drugo pa Metod Mikuž. V naslednjih desetletjih se je oddelek postopoma kadrovsko okrepil in se po manjši krizi v osemdesetih letih, ki je bila posledica menjave generacij, ustalil v današnjem obsegu. Danes poleg kateder za antično, za srednjeveško in za zgodnjenovoveško zgodovino oddelek sestavljajo še katedre za zgodovino 19. stoletja, za sodobno zgodovino ter katedra za didaktiko zgodovine.

V letih po drugi svetovni vojni je bil študij zgodovine podvržen številnim organizacijskim in vsebinskim reformam. Leta 1949 je bila uvedena možnost enopredmetnega študija zgodovine, ki se s prekinitvijo od 1960 do 1967 izvaja vse do danes. Ob koncu petdesetih let so bile uvedene dvopredmetne študijske skupine, z reformo 1960 pa je bil na fakulteti vpeljan dvostopenjski študij, ki je bil odpravljen v študijskem letu 1985/86 in bil nadomeščen z enovitim štiriletnim študijem. Tej spremembi je bil študij vsebinsko prilagojen šele z reformo študijskega kurikuluma 1991. Z uvedenimi spremembami se je študent v vsakem študijskem letu srečal z izbranim zgodovinskim obdobjem, v okviru katerega se je seznanil z občo zgodovino, slovensko zgodovino in zgodovino JV Evrope v obravnavanem obdobju. Nekaj odstopanj je bilo zgolj pri antični zgodovini, ki je bila razdeljena na dva letnika.

Vsa leta je oddelek veliko pozornost posvečal tudi praktičnemu usposabljanju bodočih učiteljev zgodovine. Metodiko poučevanja zgodovine je sprva pokrival zunanji sodelavec, s študijskim letom 1976/77 pa je bil za didaktiko zgodovine nastavljen redno zaposleni predavatelj.

Zadnja velika sprememba študija je bila izvedena 2009 s t. i. bolonjsko reformo. Danes je tako študij zgodovine organiziran v treh stopnjah (dodiplomski, magistrski, doktorski študij). Na dodiplomskem študiju dobijo študentje osnovni pregled nad vsemi zgodovinskimi obdobji, svoj študij pa zaključijo z diplomsko nalogo. Na magistrskem študiju se študentje odločijo za specializacijo. Svoje znanje lahko nadgradijo na različnih smereh ali pa se na pedagoških programih usposobijo za poučevanje zgodovine na osnovnih in srednjih šolah. Doktorski študij, ki je zasnovan zelo individualizirano, je namenjen reševanju posameznih znanstvenih vprašanj in ustvarjanju novega zgodovinskega védenja. Letno je na različnih programih in smereh vključeno v študij zgodovine preko 500 študentov.

V skoraj sto letih svojega obstoja je Oddelek za zgodovino postal tako po številu profesorjev kot po številu študentov eden največjih na Filozofski fakulteti. Na njem je bila vzgojenih večina slovenskih zgodovinarjev, ki se s stroko ukvarjajo bodisi raziskovalno ali pa jo v pedagoškem procesu podajajo mlajšim generacijam. Tudi po njegovi zaslugi slovensko zgodovinopisje uspešno sledi sodobnim raziskovalnim trendom v svetovni historiografiji in jih po svojih močeh tudi sooblikuje.

 

Literatura:

Ignacij Voje, Zgodovinski pregled, v: Oddelek za zgodovino 1920–2000. Ob osemdesetletnici (Ljubljana 2000), str. 7–20.

Peter Vodopivec, Zgodovinopisje, v: Enciklopedija Slovenije 15 (Ljubljana 2001), str. 165–172.

Janez Mlinar, Devet desetletij Oddelka za zgodovino, v: Oddelek za zgodovino 1920–2010. Ob devetdesetletnici. (Ljubljana 2010), str. 5–9.