Govor doc. dr. Luke Culiberga ob odprtju razstave Tragedija v Minabu

Objavljamo govor doc. dr. Luke Culiberga z Oddelka za azijske študije Filozofske fakultete, ki ga je imel ob odprtju fotografske razstave z naslovom Tragedija v Minabu v avli fakultete.

V nadaljevanju objavljamo celoten govor:

Zakaj azijske študije ne smejo ostati tiho, ko imperialne sile ubijajo otroke

Osemindvajsetega februarja letos je ameriško-izraelski zračni napad na Iran s tomahawkom BGM-109, ki je ameriški večnamenski manevrirni izstrelek dolgega dosega, uničil osnovno šolo Shajareh Tayyebeh v mestu Minab, pri čemer je umrlo več kot 160 otrok in zaposlenih. Bil je prvi dan ilegalnega vojaškega napada ZDA in Izraela na Iran. Ko so se otroci po prvi eksploziji skrili v molilnico, je sledil drugi izstrelek, ki je uničil molilnico, v kateri so umrli vsi otroci. Sledila je še tretja raketa.

Raketo tomahawk so razvili v Laboratoriju za uporabno fiziko Univerze Johns Hopkins. Cilj rakete tomahawk je bil zadovoljiti potrebo po raketi srednjega in dolgega dosega, namenjeni letenju na nizki višini, z raznovrstnimi zmogljivostmi. Njena modularna zasnova omogoča združljivost z različnimi bojnimi glavami, vključno z visokoeksplozivnimi, kasetnimi in glavami za uničevanje bunkerjev. Raketa tomahawk lahko uporablja različne sisteme vodenja, vključno z GPS, inercialno navigacijo in sistemom za sledenje reliefu terena.

Tomahawk je rezultat znanstvenega napredka, človeškega intelekta, tehnoloških raziskav in inovacij, skratka, rezultat univerzitetne znanosti. Aplikativna fizika nam je dala večnamenski manevrirni izstrelek dolgega dosega, ki je 26. februarja ugasnil življenja več kot sto majhnih, nedolžnih otrok.

Danes tukaj na Filozofski fakulteti odpiramo razstavo fotografij, ki jo je pripravila naša sodelavka, gostujoča profesorica iz Irana, dr. Maryam Ghiasian. Kaj lahko Filozofska fakulteta, humanistični študij, doda k temu, kar se je februarja zgodilo v Minabu? Azijske študije – akademsko področje, na katerem delujem – so bile deloma zasnovane prav zato, da bi spoznali kraje, kot je Minab. Da bi spoznali njegov jezik. Njegovo zgodovino. Kako otroci hodijo v šolo. Kakšnih aktivnosti se udeležujejo v popoldanskem času. Kakšne so njihove sanje, želje, ambicije. Ko se na Oddelku za azijske študije učimo farsi, to počnemo tudi zato, da lahko razumemo strte matere, obupane očete, njihovo žalost, njihove klice na pomoč, njihove razblinjene sanje, da lahko razumemo, da gre za ljudi, ne za številke, ne za »kolateralno škodo«. Danes nisem tukaj, da bi imel nevtralen govor. Nevtralnost, ob tem, kar prikazujejo te fotografije, ni intelektualno stališče – je moralni propad, oblečen v akademsko preobleko. Tu sem, da povem, tako jasno, kot to znam: to so bili otroci. Imeli so imena. Imeli so starše, ki so jih tisto jutro oblekli in poslali v šolo. Zdaj jih ni več. Le s približanjem tem ljudem lahko zares občutimo njihovo žalost. In naša žalost mora biti tudi politična – ne v ozkem smislu strankarskega zavzemanja stališč, ampak v prvotnem pomenu: kot soočenje s tem, kako je organizirana moč, koga ščiti in koga uničuje.

Kot proučevalci Azije moramo te podobe gledati ne le z žalostjo – čeprav je žalost nujna, upravičena –, ampak z vso močjo tega, kar vemo. Poznamo zgodovino zahodnega posredovanja v tej regiji, ki sega več kot stoletje nazaj: državne prevrate, sankcije, proxy vojne, prodajo orožja, diplomatske dogovore, ki so prebivalstvo obravnavali kot strateško sredstvo in ne kot človeške skupnosti. Vemo, da Minab v tej tragediji ni nastopil po naključju. Vemo, da struktura odločanja, ki je prinesla smrt v šolo v južnem Iranu, ni napaka sistema, ki sicer deluje – to je sistem, ki deluje točno tako, kot je bil zasnovan, in različnim življenjem pripisuje različno vrednost na podlagi njihove geopolitične lege.

Ko ameriško-izraelski napad ubije otroke, je del našega akademskega dela v tem, da se rekonstruira celotna veriga vzrokov: doktrinarni okvir, ki je opredelil cilj, korporativni interesi, vgrajeni v proizvodnjo orožja, vprašanje financiranja operacije, diplomatske krinke in laži na eni strani, in na drugi strani to, kar vidimo tu danes: posamezna uničena življenja, imenovana, vrnjena v polno človečnost proti tendenci imperialnega diskurza, da jih zreducira na kolateralne žrtve. Nepristranska, apolitična drža »nevtralnega znanja« ni nevtralnost. Ob otrocih, ki jih je ubilo državno nasilje, »nevtralnost« pomeni sostorilstvo.

Vprašanje, čigave smrti se imenujejo, obžalujejo in analizirajo, mora biti izrecno zastavljeno: asimetrija med poročanjem o zahodnih žrtvah in namerno nevidnostjo iranskih, afganistanskih, libanonskih, iraških ali jemenskih smrti mora biti sama po sebi predmet raziskave, ne pa nevtralno ozadje. Postkolonialna kritika je odprla ta analitični prostor. Opredelila je epistemsko nasilje imperialne produkcije znanja in razkrila orientalistične okvire, ki Zahodno Azijo prikazujejo kot večno predmoderno, nestabilno in takšno, ki potrebuje zunanje upravljanje.

Ko se interesi in apetiti imperialnih sil odražajo kot človeške tragedije, ima prav področje azijskih študij jezikovno kompetenco, zgodovinsko globino, teoretična orodja in – če svoje lastne izražene vrednote jemlje resno – moralno obveznost, da natančno pojasni, kako in zakaj se je to zgodilo, da poimenuje mrtve in da zavrne nadzorovano tišino, ki velja za akademsko nevtralnost.

Humanistika mora povezati interpretativno in jezikovno strokovno znanje s strukturno analizo kapitala, vojaške moči in geopolitičnih interesov – in mora zavrniti ideologijo znanstvene objektivnosti, ki imperialno nasilje naredi nevidno. Zavrniti mora ideologijo znanstvene objektivnosti, ki zna izdelati večnamenski manevrirni izstrelek dolgega dosega s sistemi vodenja, ne zna pa povedati, zakaj je moralo sredi pouka umreti več kot 160 otrok. In to je naša naloga in zato smo danes tukaj. 

Besedilo govora v angleščini