Pregled terenskih vaj in ekskurzij Oddelka za zgodovino. Seznam je pregled, ki ga je pripravil prof. dr. Ignacij Voje. Seznam vsebuje kratke predstavitve ekskurzij, ki jih je prof. Voje organiziral, vodil oz. pri njih aktivno sodeloval.
22. aprila 1947 je prof. Josipom Klemenc organiziral terenske vaje. Ob 6.30 smo se z vlakom odpeljali do Stične. Ogledali smo si cerkev in samostan, nato smo šli peš proti Vintarjevcu in si v gozdu ogledali ostanke rimske ceste ter več arheoloških najdišč. S kamionom smo se peljali do Šmartna pri Litiji, kjer smo si ogledali privatno arheološko zbirko pri Staretovih. Iz Litije smo se z vlakom vrnili v Ljubljano.
24. aprila 1947 je prof. Milkom Kos organiziral terenske vaje. Ob 5 uri smo se z vlakom odpeljali do postaje Trata (Škofja Loka). Ogledali smo si Loški muzej, nato smo peš odšli do vasi Breznica. Prof. Kos nam je pojasnil, da je še danes razvidno, da je bilo v tej vasi 7 hub. Od tam smo se povzpeli na Lubnik (1025 m). Ob 17. uri smo se vrnili v Škofjo Loko in se z vlakom odpeljali v Ljubljano.
13. maja 13. maja je terenske vaje organiziral prof. Josip Klemenc. S kamionom smo se odpeljali do Litije oz. Šmartna pri Litiji, kjer smo si ogledali arheološka najdišča. Na vajah smo uživali tudi v dobrem kosilu in večerji.
31. maja in 1. junija 1947 je terenske vaje organiziral prof. Niko Zupanič. Etnologi in zgodovinarji smo se ob 6.30 z vlakom odpeljali iz Ljubljane do Črnomlja. Ko smo ob 11. uri prispeli, smo šli na kosilo, nato pa smo se ob 14. uri z avtobusom zapeljali v Adlešiče. Tam smo si ogledali razvaline in etnografske ostaline ter v zidanici popili nekaj kozarcev. Prespali smo v župnišču. Naslednji dan smo vstali ob 6. uri, pozajtrkovali in se odpeljali v Marindol, kjer so nam za kosilo postregli s pečenim jagenjčkom in vinom. Ob 16. uri smo se iz Črnomlja z vlakom vrnili v Ljubljano. Na terenskih vajah smo imeli s sabo tudi harmoniko.
Od 7. do 18. junija 1947 je potekala ekskurzija, ki so jo vodili prof. Gregor Čremošnik, prof. Milko Kos in prof. France Stele. Ob 8. uri zjutraj smo se z brzovlakom odpeljali do Bosanskega Broda, kjer smo prestopili na ozkotirno železnico. Čeprav smo imeli rezerviran vagon, je bil ta ob našem prihodu nabito poln domačinov. Ker beseda prof. Kosa niti miličnikov ni zalegla, je v akcijo stopil prof. Čremošnik, ki je dobro poznal bosanske navade, in začel metati iz vagonov prtljago (žaklje z nakupljeno robo) vkrcanih domačinov. Naenkrat je bil vagon prazen in mi smo ga brez težav »zavzeli«. Mučna vožnja je trajala vso noč in 8. junija smo ob 8. uri zjutraj prispeli v Sarajevo. Dopoldne smo si ogledali mesto, popoldne pa čaršije in džamije begov. Prepali smo v nekdanjem samostanu, in sicer v dvorani, ki je bila nekoč kapela. 9. junija smo si dopoldne ogledali muzej, popoldne smo se z vlakom peljali v Ilidžo k izviru reke Bosne. Po večerji smo šli v kavarno poslušat romske glasbenike. Kot prejšnjo noč smo tudi tokrat prespali v samostanu.
10. junija smo se z ozkotirno železnico odpeljali v Dubrovnik. Prof. Čremošnik je zbolel, zato ni šel z nami. Po čudoviti vožnji ob reki Neretvi smo ob 17. uri prispeli v Dubrovnik. Do večerje smo posedali v kavarni hotela Imperial. Prenočili smo na tleh neke šole, pri tem smo si pomagali z odejami, ki smo jih morali prinesti s seboj. 11. junija smo si ogledali mesto pod vodstvom direktorja arhiva. V času poldneva smo prosti čas izkoristili za kopanje. Od 14. do 17. ure smo si ogledovali otok Lokrum, kamor smo se odpeljali z motornim čolnom. Ob 17. uri smo šli na ogled obzidja, po večerji pa v Gradsko kavarno, kjer smo malo popili in plesali. 12. junija smo si dopoldne ogledali arhiv in muzeje, popoldne pa smo se z motornim čolnom odpeljali v Cavtat, kjer smo si ogledali Bogišićev muzej in Meštrovićeve grobnice na vrhu pokopališča. 13. junija smo ob 7.30 s tovorno ladjo Vardar odpluli proti Splitu, Spotoma smo se ustavili na Korčuli in si na hitro ogledali katedralo. Ko so ladjo že odvezali od pomola, se je na obali prikazal Luc Menaše, ki so ga z vrvjo potegnili na ladjo. V Split smo prispeli ob 18. uri. Spali smo na t. i. »štrozakih«. 14. junija smo si od 9. ure zjutraj ogledovali splitske muzeje in Dioklecijanovo palačo. Po kosilu smo se kopali v morju. Ob 15. uri smo se z avtobusom odpeljali v Solin in si ogledali antične ostaline. Ob 19. uri smo se vrnili v Split. Po večerji smo šli v kavarno plesat. Jedli smo dobro in spali na vzmetnicah. 15. junija smo se z avtobusom odpeljali v Trogir, kjer smo si ogledali katedralo, nato pa smo nadaljevali proti Kaštelom. Po Kaštelih nas je vodil prof. Abramić. Po povratku v Split smo šli na kosilo, nato smo se do popoldneva kopali. Po večerji smo šli plesat. 16. junija smo z ladjo odpluli proti Zadru. Zajtrk in kosilo smo imeli na ladji. V Zadar smo prispeli ob 16. uri. Med ogledom znamenitosti smo ugotovili, da je mesto precej uničeno. Večerjali smo v restavraciji, spali pa v dijaškem domu. Ker so govorili, da so v severnem delu Jadrana še mine, se je prof. Stele iz Zadra odpravil v Ljubljano z vlakom. Z nami je ostal samo prof. Kos. Ob 6. uri smo se z ladjo Vardar odpeljali proti Reki. Na poti nas je prof. Kos povabil v spodnje prostore na vino, saj bi nas tako v primeru eksplozije mine v zrak odneslo dobre volje. Na ladji sem napravil obračun blagajne in denar razdelil. Meni je pripadlo 70 din. Na Reko smo prispeli ob 16. uri, si ogledali mesto in se ob 19. uri odpeljali v Ljubljano.
Med 22. in 23. oktobrom 1948 je potekala ekskurzija po Istri, ki sta jo vodila prof. dr. Milko Kos in prof. dr. Josip Klemenc. Z vlakom smo se peljali do Rovinja. Nato smo z avtobusom krenili v Poreč, kjer smo si ogledali mesto in baziliko. Bili smo tudi v vinski kleti, kjer smo degustirali posamezne vinske sorte. Ko nam je vinar želel ponovno naliti vino v kozarce, mu tega prof. Klemenc ni dovolil. Naslednji dan smo si ogledali rimsko vilo na Brionih. Zadnja postaja naše ekskurzije je bil Pulj, kjer nam je naš študent in kustos muzeja, Branko Marušič, razkazal rimske ostanke in muzej.
Med 1. in 14. junijem 1949 smo imeli ekskurzijo po Jugoslaviji, ki jo je vodil prof. dr. Bogo Grafenauer. Ob 19. uri smo se z vlakom odpeljali iz Ljubljane. 2. junija smo ob 10. uri prispeli v Beograd, kjer smo si ogledali muzej. Popoldne sem obiskal ga. Maro Mačkovšek. Ob 23. uri smo se z brzovlakom odpeljali v Skopje, kamor smo prispeli 3. junija ob 11. uri. Tamkajšnji študenti so nas lepo sprejeli. Po kosilu smo imeli kratko predavanje na fakulteti. Ob 16. uri smo se z vlakom odpeljali proti Bitoli, vendar so nas v Titovem Velesu vrgli z vlaka, ker je Gojko Budal namesto študentske legitimacije pokazal italijanski potni list – bil je namreč tržaški Slovenec na študiju zgodovine v Ljubljani. Prof. Grafenauer in Peter Ribnikar sta šla v Titovem Velesu na notranjo upravo, da bi pojasnila spodrsljaj, vendar sta pristojnega pripadnika OZNE našla šele proti polnoči v nekem baru. Ko sta dobila dovoljenje, smo se z vlakom ob 1. uri zjutraj odpeljali proti Bitoli. To je bila že tretja noč, ko nismo normalno spali. 4. junija smo se iz Bitole z avtobusom odpeljali v Ohrid in ob 12. uri prispeli na cilj. Popoldne smo namenili ogledu nekaterih znamenitosti. 5. junija smo se z avtobusom odpeljali do Bitole, nato pa z vlakom do Skopja. 6. junija smo si dopoldne ogledali sotesko Matke in samostan sv. Andreja. Pokrajina je bila lepa, zaradi dežja pa smo bili mokri. Med povratkom v Skopje smo si ogledali podzemno cerkev sv. Spasa s čudovitimi rezbarijami (ikonostas). Popoldne smo si ogledali lapidarij v Koršumli hanu in galerijo slik v hamamu. Ob 12.45 smo se z vlakom preko Kosovega polja odpeljali proti Kraljevu, kamor smo pripeli ob 23.40. Tam smo do 2. ure zjutraj naslednjega dne čakali na vlak za Čačak in posledično ostali brez spanca. Spali smo lahko šele med vožnjo z vlakom od Kraljeva do Čačka. V Čačku smo morali izstopiti in ob 6. uri prestopiti na ozkotirni vlak proti Sarajevu. S »ćirom« smo potovali ob romantični pokrajini ob reki Drini. Ob 17. uri smo prispeli v Sarajevo. Zaradi nesporazuma nas na kolodvoru ni čakala Irma – hčerka prof. Čremošnika. K sreči sva jo s Petrom odkrila v muzeju. Ko smo dobili prenočišče v dijaškem domu, smo šli takoj počivat. V četrtek, 9. junija, smo si dopoldne ogledali narodni muzej, popoldne pa begovo džamijo. Ob 16. uri smo prisostvovali pri muslimanski molitvi in pogrebu. Nato smo se povzpeli na bližnji hrib in videli Sarajevo s ptičje perspektive. Ob 22.30 smo se z ozkotirnim vlakom odpeljali v Dubrovnik. V petek, 10. junija, smo se ves dan vozili ob Neretvi. Imeli smo kar 5 ur zamude. Zvečer smo prispeli v Dubrovnik. Po naključju smo naleteli na prof. Korošča, ki nam je preskrbel prenočišče v hotelu. Zvečer smo obiskali Gradsko kavarno. 11. junija smo si dopoldne ogledali mesto in arhiv. Sredi dneva smo se kopali, ob 17. uri pa smo odšli na ogled obzidja. Po večerji smo šli na veliko zabavo v Gradsko kavarno in plesali. V nedeljo, 12 junija, smo se z ladjo »Šipan« odpeljali v Kotor. Ker je bilo morje precej razburkano, je bilo vsem slabo. Na cilj smo prispeli ob 12. uri. Kotor smo si hitro ogledali in že ob 13. uri z ladjo odpluli v Dubrovnik. Zvečer je bila nevihta.
13. junija smo si dopoldne ogledali Rupe – žitnico in muzej mornarice. Potem smo nadaljevali v dubrovniškem muzeju in galeriji. Sredino dneva smo namenili kopanju. Ob 17. uri smo se z motornim čolnom odpeljali na Lokrum. Po večerji smo šli v Gradsko kavarno. V torek, 14. junija, smo se ob 9. uri vkrcali na ladjo »Dalmacija« in se odpeljali proti Splitu. Vožnja je bila lepa in mirna, vendar nismo imeli kosila. Ob 19.30 smo prispeli v Split. Najprej smo šli na večerjo, nato pa na hrib Marjan, od koder smo imeli lep razgled na mesto, ki se je kopalo v mesečini. Ob polnoči smo se z isto ladjo odpeljali proti Reki in prespali na krovu. Na ladji je bila gneča precejšnja, saj je bila ladja polna brigadirjev, ki so zasedli naše mize v jedilnici. Proti koncu vožnje smo se skregali glede vračila denarja. Bil sem slabe volje in sem sklenil, da ne bom nikdar več med organizatorji ekskurzije. 15. junija smo zjutraj prispeli na Reko, od tam pa smo ob 7. uri z vlakom krenili proti Ljubljani.
Od 23. do 24. marca 1950 so potekale terenske vaje, ki jih je vodil prof. Josip Klemenc, poleg mene pa sta sodelovala tudi asistent France Stare in dr. Emilijan Cevc. Ob 7. uri smo se z avtobusom odpeljali iz Ljubljane. Ker sem sodeloval pri organizaciji, sem sedel pri šoferju. Prva postaja je bila Lukovica. Najprej nam je prof. Cevc razkazal znamenitosti v cerkvi, nato smo si ogledali gradišče. Druga postaja je bila na Trojanah. Tu smo si ogledali ostanke rimske ceste in rimski nagrobnik. Sledilo je kosilo. S Trojan smo se odpeljali na Vače, od tu pa krenili peš na Zasavsko Sveto goro, kamor smo prispeli ob 19. uri. Ker sem imel s seboj harmoniko, smo peli in plesali. Spal sem na kmečki peči. 24. marca smo vstali ob 6. uri. Ob 8. uri smo se spustili do Vač, kjer je imel asistent Stare kratko predavanje ob gradišču in ostankih rimskih zgradb. Pokazal nam je neko deklico, ki je po videzu spominjala na potomko Ilirov – bila je namreč temnolasa in imela je poševne oči. Po kosilu smo se ustavili še v Šmartnem pri Litiji. Imel sem toliko časa, da sem obiskal Nograškove. Popoldne smo se odpeljali v Ljubljano.
Od 25. do 26. maja 1950 je terenske vaje v Kočevski Rog vodil prof. Metod Mikuž. Udeležilo se jih je 10 študentov in 8 študentk. Z vlakom smo se iz Ljubljane odpeljali do Semiča, kamor smo prispeli ob 10.30. Nato smo krenili peš mimo Črmošnjic do Kočevskega roga, kamor smo prispeli ob 16.30. Najprej smo si ogledali koče, v katerih sta bivala vrhovni štab in politično vodstvo NOB. Ker se je začelo mračiti, smo zakurili taborni ogenj. Iz Kočevja so pripeljali 30-literski sod vina, s katerim smo se pošteno odžejali in začeli siliti v dekleta. Dekleta so se kmalu porazdelila po kočah, nakar smo se tudi fantje kmalu odpravili k počitku. Vstali smo ob 5. uri, nato nas je fante prof. Mikuž peljal na prizorišče, kjer so leta 1945 postrelili domobrance. Iz Kočevskega roga smo se okrog 11. ure peš odpravili proti Kočevju. Na poti nas je pobral voznik kamiona in odpeljal v Kočevje. Tu so nam v gostilni postregli odlično kosilo in obilo terana. Ker je bil prof. Mikuž poslanec kočevskega okraja, so bili do nas še posebej pozorni. Z vlakom smo se ob 20. uri vrnili v Ljubljano.
Leta 1951 sva s kolegom Petrom Ribnikarjem izvršni svet prosila za pomoč pri organizaciji terenskih vaj. Ponudili so nam majhen in s šotorskim platnom pokrit kamionček. Terenske vaje sta vodila prof. dr. Fran Zwitter in prof. Raša Vodušek. Spustili smo se v idrijski rudnik živega srebra, ki je takrat še deloval. Spotoma smo si ogledali tudi bolnico Franja. V Idriji smo tudi kosili, potem pa sta nas z vinom pogostila še oba profesorja.
Od 17. do 18. novembra 1953 sem kot asistent vodil terenske vaje, čeprav je bilo predvideno, da jih bo vodil prof. Bogo Grafenauer. Ker je imel v Beogradu neko sejo, jih je sprva želel odpovedati, saj se ni strinjal s tem, da bi jih vodil asistent. Kljub temu mi je predstojnik prof. Čremošnik zaupal in je vztrajal, da jih vodim jaz. Iz Ljubljane smo se peljali do Metlike, kjer nas je sprejel prof. Dular. Peljal nas je v gasilski muzej in nas s svojo zabavno razlago krepko nasmejal. Šli smo tudi v Podzemelj, kjer smo si ogledali halštatska izkopavanja. S pravim nedeljskim kosilom (goveja juha z rezanci, pečenka, pražen krompir, solata) nas je počastila občina. Po kosilu smo se z vlakom odpeljali v Črnomelj, kjer nas je pričakal zgodovinarka Nada in nam razkazala mesto in muzej. Prespali smo v dijaškem domu. 18. novembra smo se z vlakom odpeljali v Novo mesto, kjer nas je z avtobusom pričakal direktor muzeja, prof. Janko Jarc, in nas odpeljal v Pleterje. Tu nas je sprejel opat Ciril. Fantje smo si ogledali notranjost samostana, dekleta pa so medtem pogostili. Po ogledu smo se z avtobusom vrnili v Novo mesto, kjer smo si najprej ogledali muzej in mestne znamenitosti, potem pa nas je direktor muzeja povabil na kosilo. Bilo je obilo jedače, ki smo jo pridno zalivali z vinom. Prijetno razpoloženi smo se z vlakom vrnili v Ljubljano. V Stični so v naš vagon pridrveli pijani arheologi. Njihovega vodjo, prof. Franceta Stareta, so prinesli pijanega na vlak. Naši študentje so predlagali, da se umaknemo v sosednji vagon, in pripomnili: »Prof. Grafenauer je nasprotoval, da bi terenske vaje vodili vi, ker se je bal, da bi se zgodilo kaj podobnega, kot smo videli pri arheologih. Prepričani smo, da se z vami kaj takega ne bi moglo zgoditi.«
Od 10. do 20. junija 1954 je potekala ekskurzija, ki sva jo vodila asistent Ignacij Voje in asistent Marjan Britovšek. Potekala je na relaciji Sarajevo–Dubrovnik–Split. Pri povratku se je v Dubrovniku na ladjo vkrcala tudi sopranistka Nada Vidmar, s katero smo kmalu vzpostavili kontakt. Bila je zelo preprosta in zanimiva v pogovorih. Zvečer smo si poiskali prostor v salonu, kjer smo prespali, Nada Vidmar pa je povabila eno od študentk v svojo kabino.
Junija 1955 sta ekskurzijo po Jugoslaviji vodila asistent Marjan Britovšek in bibliotekarka Slavka Milič. Ker so se ustavili v Sarajevu, sem vodstvo po mestu in muzeju prevzel jaz, saj sem bil takrat tam na specializaciji.
21. januarja 1957 je terenske vaje vodil prof. Mikuž. Ker sem bil na semestralnih počitnicah v Ljubljani, sem se terenskih vaj udeležil tudi jaz. Najprej smo obiskali Dražgoše, nato smo krenili na Jamnik, kjer smo se ustavili v gostilni. Tam so imeli diatonično harmoniko, na katero sem zaigral in študentje so zaplesali. Od tu smo šli po strmem bregu do postaje Globoko. Na poti, ki je bila poledenela, je ena od študentk padla in si zlomila nogo, zato so jo študentje nesli na vlak, s katerim smo se vrnili v Ljubljano.
Od 19. do 20. marca 1958 smo imeli terenske vaje v Goriških brdih. Vodil jih je prof. Mikuž.
Od 21. do 30. junija 1959 je potekala ekskurzija po Jugoslaviji, ki jo je vodil prof. Bogo Grafenauer, sodelovala pa je tudi prof. Nada Klaić iz Zagreba. Tehnično vodstvo sem prevzel asistent Ignacij Voje. Z večernim vlakom smo se odpeljali v Beograd, kamor smo prispeli v ponedeljek zjutraj. Ob tej priložnosti sem na akademiji vrnil Peterkovićeve izpiske iz dubrovniškega arhiva. Popoldne smo se odpeljali v Skopje. 23. junija smo se z vlakom odpeljali v Bitolo, od koder smo se z avtobusom odpeljali proti Ohridu. Dekleta so prespala v hotelu Bellevue, fantje pa v zasebnih nastanitvah. Ogledali smo si cerkev sv. Klimenta in se povzpeli na Samuelovo trdnjavo. 24. junija smo se ladjo odpeljali do samostana sv. Nauma, kjer smo se kopali. Popoldne pa smo si ogledali cerkev sv. Sofije. 25. junija smo si dopoldne ogledali muzej, popoldne pa smo se z avtobusom odpeljali do Bitole in se z vlakom vrnili v Skopje. 26. junija smo se z avtobusom odpeljali v Prizren, kjer smo si ogledali samostan Visoki Dečani in patriarhijo v Peći. Po 193 km poti smo se vrnili v Skopje. 27. junija smo si dopoldne ogledali Skopje, popoldne pa smo z avtobusom obiskali samostan v Treski. Ob 22. uri smo se iz Skopja z vlakom odpeljali v Kraljevo, kamor smo prispeli 28. junija ob 5. uri zjutraj. Prestopili smo na ozkotirno železnico in proti večeru prispeli v Žičo, kjer smo prisostvovali pri večerni liturgiji. Nato smo s kombinirano vožnjo (prestopanjem) prispeli v Smederevo. Tu smo prenočili v dijaškem internatu. 29. junija smo si ogledali trdnjavo Smederevo in se kopali na nasprotni strani Donave. Ko smo se vračali, je prof. Grafenauerju zdrsnil fotoaparat Leica v Donavo. Fantje so se potapljali, da bi rešili aparat, vendar brez uspeha. Mimo je prišel nek mladi domačin in vprašal, zakaj se fantje potapljajo. Ko je izvedel vzrok, se je fant slekel, skočil v Donavo in na začudenje vseh prinesel aparat iz vode. Pojasnil je, zakaj se je šel potapljat: »Jaz vem, kam je aparat odneslo, ker vem kako hitra je Donava. Poiskal pa sem aparat zato, da ne boste rekli, da so domačini šli iskat aparat po vašem odhodu.« Bil je pošten. Prof. Grafenauer je dal pri fotografu v Ljubljani razviti slike, ki jih je voda le malo poškodovala. V bližnji zadrugi smo nato študentje kupili nekaj steklenic »smederevke«. Do Beograda smo se peljali z ladjo in študentje smo se povzpeli na zgornjo palubo in pili »smederevko«. K nam je pritekel prof. Grafenauer in rekel: »Prosim obnašajte se tako, kot je treba, da ne boste pokvarili ugleda naše fakultete.« Bili smo namreč zelo glasni. V Beogradu smo prespali v študentskem domu. Ker je bila »smederevka« odlična, je nekdo od študentov predlagal, da bi šli v trgovino iskat novo pošiljko. Kmalu smo ugotovili, da je bila kupljena »smederevka« drugačne, in sicer slabše kvalitete. 30. junija smo si ogledali še Beograd in se nato z večernim vlakom odpeljali v Ljubljano. To je bila ena od najdaljših ekskurzij po Jugoslaviji.
8. aprila 1959 sta terenske vaje v Šempetru v Savinski dolini in Celju prof. dr. Josip Klemenc in prof. Lojze Bolta. Udeležilo se jih je 27 zgodovinarjev, 7 arheologov in 13 umetnostnih zgodovinarjev.
19. maja 1959 sem peljal študente na terenske vaje v Šmarno pri Litiji, kjer smo si ogledali cerkev in grad Bogenšperk. Tam so nas lepo sprejeli jezuiti, ki so bili pregnani iz Ljubljane. Razkazali so nam grad in nas pogostili s čajem.
20. januarja 1960 je terenske vaje v Dražgošah vodil prof. Mikuž.
Maja 1961 smo imeli terenske vaje s prof. Mikužem. Najprej smo bili v Škocjanskih jamah, nato pa smo šli v Vremsko dolino, in sicer na domačijo študenta Dujca, katerega oče je bil direktor Luke Koper. Tu so nam pogostili in seveda tudi »zalili« z vinom. Od tam smo se odpravili do železniške postaje Divača in se vrnili v Ljubljano.
Od 3. do 15. junija 1963 je ekskurzijo po Jugoslaviji za študente smeri geografija in turizem vodil prof. Marjan Žagar. Jaz sem se jim pridružil v Beogradu, od koder smo z ladjo pluli po Donavi skozi t. i. Železna vrata oz. Đderdabsko klisuro. Na prvotnem mestu smo videli Trajanovo tablo. 4. junija smo ob 6. uri zjutraj pripluli do Prahova. Od tam smo se z vlakom odpeljali do Niša, kjer smo si ogledali muzej, kostnico Ćele kula in Mediano ter prespali.7. junija smo z vlakom nadaljevali pot do Prištine, kjer smo si ogledali Gračanico, Carevo džamijo, cigansko četrt in Kosovo polje. Nato smo se odpeljali v Peć, kjer smo prenočili. 8. junija smo si ogledali Pećko patriarhijo in Visoke Dečane. Prespali smo v Peći. 9. junija smo se z avtobusom odpeljali skozi Rugovsko klisuro, prečkali prelaz Čakor, in nadaljevali mimo Kolašina in Titograda do Bara, kjer smo prespali. 10. junija smo si dopoldne ogledali razvaline Starega Bara, ob 16. uri pa smo z ladjo odpluli v Dubrovnik, kjer smo prespali. 11. junija smo si dopoldne ogledali mesto, popoldne pa smo šli na obzidje. Zvečer bila strašna nevihta. S prof. Žagarjem sva prespala pri družini Lučić. 12. junija smo odšli v Rijeko Dubrovačko, kjer smo se popoldne kopali. 13. junija smo se z ozkotirnim vlakom odpeljal v Sarajevo, kamor smo prispeli ob 19. uri. Nastanili smo se v lepem Ferijalnem domu. Nastal je konflikt zaradi večerje, saj je bilo prof. Žagarju slabo. 14. junija sem študente vodil po Sarajevu in jih odpeljal v narodni muzej. Popoldne sem bil gost Čremošnikove hčerke Irme, prof. Žagar pa je študente peljal na Trebević. Ob 21. uri smo se z vlakom odpravili iz Sarajeva in naslednjega dne ob 16. uri prispeli v Ljubljano.
Septembra 1961 sva s prof. Melikom vodila študente na ekskurzijo v Makedonijo.
Od 23. do 29. junija 1965 sem kot docent vodil ekskurzijo po Jugoslaviji. Udeležilo se jo je 12 študentov in 5 študentk. Ekskurzije sta se udeležila tudi teolog in študent zgodovine France Kralj ter teolog in študent latinščine Otmar Černilogar. Ko smo prispeli v Beograd, nas je na filozofski fakulteti sprejel prof. Sima Ćirković. Nato smo si ogledali galerijo srednjeveških fresk. Prenočili smo v Beogradu, naslednji dan pa smo šli na ogled Smedereva. Ker je bila voda visoka, smo si trdnjavo ogledali s čolnov. Ob 17. uri smo se vrnili v Beograd in šli v Vojni muzej. 26. junija smo se z vlakom odpeljali do Raške, kjer smo kosili. Popoldne se je po nas vrnil avtobus in nas zapeljal v Novi Pazar. Prespali smo v hotelu. Naslednji dan so nam muslimani organizirali prevoz do samostana Sopoćani, ob 10.uri smo se z vlakom odpeljali do postaje Ušće. Pričakovali smo, da obstaja avtobusni prevoz do samostana Studenica, vendar prevoza ni bilo. Tamkajšnji učitelj nam je uredil zasebni prevoz s starim avtobusom. V avtobus so se poleg nas vkrcali tudi domačini. Lahko rečem, da je bila pot do samostana prava šola zgodovine, saj so nam domačini podali ogromno zgodovinskih informacij. V samostanu Studenica nas je iguman sprejel z odprtimi rokami in nam predstavil zgodovino te monaške zadužbine. Po pogostitvi nas je stari avtobus odpeljal do postaje Ušće, kjer smo presedli na vlak in se ob 18. uri odpeljali do Mataruške Banje. Ker rezervacija za prenočišče ni delovala, nam je nek zasebnik organiziral prenočevanje v novozgrajeni privatni hiši. 28. junija smo se dopoldne odpeljali do samostana Žiča, popoldne pa počivali v hiši. 29. junija smo se z vlakom odpeljali do Vojnika, šli peš v samostan Manasija, večer pa preživeli v Beogradu. Z nočnim vlakom smo se vrnili v Ljubljano, kamor smo prispeli 30. junija zjutraj.
Od 18. septembra do 27. septembra 1971 sem kot docent za študente II. stopnje vodil desetdnevno ekskurzijo po Jugoslaviji, sodelovala pa sta tudi prof. Ferdo Gestrin in prof. Vasilij Melik. Z agencijskim avtobusom smo potovali na relaciji: Bihać–Jajce–Travnik–Sarajevo–Mostar–Stolac–Dubrovnik–Hercegnovi–Kotor–Ston–Split–Trogir–Šibenik–Zadar–Ljubljana. Povsod smo si ogledali znamenitosti, v Dubrovniku pa tudi arhiv. V Sarajevu kljub rezervaciji v Ferijalnem domu za nas niso imeli prenočišča. Po daljšem pregovarjanju so nas poslali v planinski dom na Crepoljsko planino, kjer smo se ob dobri hrani, zabavi in plesu imeli odlično.
Od 28. do 29. maja 1973 je ekskurzijo, ki je bila organizirana na mojo pobudo ob 400-letnici kmečkih uporov, vodil prof. Bogo Grafenauer. Udeležila sva se je tudi jaz in prof. Janko Pleterski. Z agencijskim avtobusom smo obiskali Šentjur, Planino, kjer smo se slikali pred gradom, Sevnico, Krško in Brežice. Po Posavskem muzeju Brežice nas je vodil direktor Stanko Škaler, ki je naslednji dan umrl. V sklopu ekskurzije smo obiskali še Bizeljsko, Kumrovec in Varaždin, kjer smo prespali. 29. maja smo si v Varaždinu ogledali muzej, nato smo odšli na Ptujsko Goro in se mimo Celja vrnili v Ljubljano, kamor smo prispeli ob 19. uri. Po ekskurziji sem se 31. maja vrnil v Brežice, kjer sem se v imenu Zgodovinskega društva za Slovenijo in Oddelka za zgodovino udeležil pogreba preminulega direktorja.
Od 10. do 13. oktobra 1973 sem po Kongresu zgodovinarjev Jugoslavije v Budvi, ki je potekal med 4. in 9. oktobrom, vodil ekskurzijo študentov (absolventi) in kolegov, ki so se udeležili kongresa. Potovali smo z lastnim avtobusom. 10. oktobra smo obiskali sledeče kraje in znamenitosti: Budva, Cetinje (dvorec), Titograd, Morača (samostan), Čakor (1800 m), Peć (Pećka patriarhija, nočitev v hotelu Metohija). 11. oktobra smo spoznali sledeče kraje: Visoki Dečani (samostan), Gračanica (samostan), Kosovska Mitrovica. V slednji smo prenočili, in sicer v hotelu Adriatic (soba 209). 12. oktobra smo se ustavili v naslednjih krajih: Sopočani (samostan), Novi Pazar (Petrova cerkev), Raška, Studenica in Žiča, kjer smo zvečer prisostvovali pri liturgiji v cerkvi. Zadnji postanek tega dne je bilo Kraljevo, kjer smo večerjali v odlični restavraciji »Kneževa večera« in prespali v hotelu »Turist«. 13. oktobra smo si v Kraljevu ogledali arhiv in muzej. Šli smo tudi na grobišče, kjer so pokopani med vojno postreljeni talci. Kosili smo v restavraciji »Kneževa večera«. Nato smo pod nadaljevali do Beograda, kjer smo se z vlakom odpeljali proti Ljubljani. Spali smo v t. i. »kušejih«. V Ljubljano smo prispeli 14. oktobra ob 7. uri.
Od 12. do 15. maja 1974 sem vodil ekskurzijo po Jugoslaviji. Sodeloval je tudi asistent Janez Peršič udeležili pa so se je študentje II. stopnje. 12. maja smo se z nočnim vlakom odpeljali proti Beogradu, kamor smo prispeli naslednji dan ob 7. uri zjutraj. Najprej sva s Peršičem uredila prenočišče v Ferijalnem savezu, nato smo se dobili s študenti zgodovine beograjske filozofske fakultete. Sam sem se oglasil tudi pri prof. Momčilu Spremiću. Dopoldne smo si s študenti ogledali še židovski muzej, popoldne pa galerijo fresk. Zvečer smo odšli na Skadarlijo. Prespali smo v t. i. Pionirski vasi. 14. maja smo se odpeljali v Smederevo, nato pa do Despotovca, kjer smo si ogledali samostan Manasija. V nadaljevanju dne smo obiskali še naslednje kraje: Pokajnica, Topola, Oplenac, kjer se nahaja grobnica Karađorđevićev, in Aranđelovac. Nato smo se vrnili v Beograd in zvečer ponovno obiskali Skadarlijo ter prespali v Pionirski vasi. 15. maja smo odšli na tamkajšnjo filozofsko fakulteto, kjer nas je v veliki dvorani, polni beograjskih študentov, sprejel dekan Joca Marjanović. Potem so študentje po svoji izbiri poslušali predavanja različnih profesorjev tamkajšnjega oddelka za zgodovino. Ob 12.30 je prof. Ivan Božić povabil Spremića in mene na kosilo v »Magestic«. Ob 16. uri smo šli s študenti še na razstavo kitajske arheologije, nato pa smo zvečer sedli na vlak in se v Ljubljano vrnili 15. maja v jutranjih urah.
Od 26. do 27. marca 1975 smo prof. Frana Zwitter, prof. Ferdo Gestrin, prof. Vasilij Melik in prof. Ignacij Voje s pomočjo prof. Gojka Budala iz Trsta organizirali ekskurzijo na Tržaško za študente II. stopnje in absolvente. Z avtobusom smo se ob 6. uri odpeljali proti Trstu. Ob 8. uri smo opravili formalnosti na mejnem prehodu Fernetiči. Tu se nam je pridružil prof. Budal. Odpeljali smo se v Bazovico in se poklonili bazoviškim žrtvam. Nadaljevali v Dolino in Repentabor, kjer smo imeli kosilo. V Nabrežini smo imeli razgovor z Zupanom. V Štivanu ob Timavi nam je razlagal prof. Budal. Večerjali in prespali smo v dijaškem domu. 27. marca smo si po zajtrku ogledali Trst. Opoldne smo se zapeljali v Milje, kjer smo imeli kosilo, popoldne pa drugi del ogleda mesta, kulturnega doma in študijske knjižnice, kjer je dobil vsak udeleženec vrečko knjig. Ob 18.30 smo se odpeljali do mejnega prehoda Fernetiči, kjer pa nas je policija pregledala. Pobrali so nam vrečke knjig in nas osebno preiskali. Iskali so namreč intervju Borisa Pahorja z Edvardom Kocbekov, ki je bil objavljen v reviji Zaliv. V njem je bil namreč opisan pokol domobrancev leta 1945. Prof. Zwitter ga je imel v žepu, vendar ga niso odkrili. Spisek knjig, ki so nam jih poklonili v Trstu, so poslali v Ljubljano na notranjo upravo v preverjanje. Čeprav je prof. Gestrin kot član partije osebno garantiral, da so vse knjige pri nas dovoljene, nas niso pustili naprej. Šele ko je ob 23. uri prišla depeša iz Ljubljane, da je vnos knjig dovoljen, smo se lahko odpeljali v Ljubljano.
Od 29. septembra do 5. oktobra 1975 sem kot profesor tehnično organiziral ekskurzijo v Makedonijo za študentje III. in IV. letnika, sodelovali pa so še prof. Janko Pleterski, prof. Ferdo Gestrin in prof. Vasilij Melik. Potovali smo z vlakom. V Makedoniji nas je sprejel prof. Ljuben Lape.
7. maja 1977 smo imeli terenske vaje za študente. Z vlakom smo se zapeljali do Semiča in peš nadaljevali do Kočevskega roga. Ogledali smo si barake. Razlagal nam je prof. Metod Mikuž, ki je vaje tudi vodil. Poleg njega sva se vaj udeležila še dva profesorja, in sicer jaz ter prof. Mirko Stiplovšek. Po ogledu smo se vrnili v Semič, kjer smo v gostilni pri postaji, ki jo je vodil nekdanji partizan, dobili obilno domače kosilo in pijačo. V Ljubljano smo se vrnili z vlakom.
14. maja 1977 je ob 40-letnici KP Slovenije Zgodovinsko društvo Slovenije organiziralo proslavo v Rudarskem domu v Trbovljah. Udeležilo se jo je veliko profesorjev zgodovine iz vse Slovenije in študentov. Glavni govornik je bil Miha Marinko. S študenti smo se zapeljali še v Čebine. Kosilo smo imeli v Trbovljah in na kosilo povabilo tudi Miha Marinka.
Od 31. maja do 1. junija 1977 smo imeli terenske vaje za študente. Vodila sta jih prof. Ferdo Gestrin in asistent Janez Peršič; tehnično pripravo pa sem prevzel jaz. Rezervacije je uredila diplomantka študija geografije in turizma ter vodja turistične poslovalnice. Iz Ljubljane smo se odpeljali ob 6.30. Prvi dan smo imeli sledeče postanke: Socerb, Koper, Piran, Umag, Novigrad in Poreč. Tu smo tudi prespali v bungalovih vile Belvedere. 1. maja smo si ogledali Poreč in baziliko. V Rovinju smo obiskali Inštitut za zgodovinska raziskovanja, ustavili smo se še v Pazinu, Motovunu in Bujah. V gostilni pod Šmarjami smo imeli večerjo. Ob 22. uri smo se vrnili v Ljubljano.
Med 25. majem in 1. junijem 1978 sem vodil ekskurzijo v Črno goro za študente II. stopnje. Pri izvedbi ekskurzije je sodeloval tudi asistent Peter Vodopivec. V Beograd smo prispeli 26. maja ob 9. uri. Nato smo se po barski progi peljali do Titograda in od tu z avtobusom do Ulcinja. Prespali smo v hotelu na vzpetini. Hotel se je naslednje leto porušil ob potresu, ki je prizadel Skopje. Na naši poti smo si ogledali Stari Bar, Budvo, Tivat, Cetinje, Kotor, Hercegnovi in Dubrovnik. V Dubrovniku smo na Stradunu srečali dr. Jozo Lučića, ki je prevzel vodstvo po mestu in obzidju, ker je imel licenco. Zvečer smo ga povabili na druženje v kavarno. 1. junija smo se z vlakom vrnili v Ljubljano.
17. aprila 1979 sem se priključil terenskim vajam študentov geografije in turizem na avstrijsko Koroško. Potovali smo z avtobusom, vaje pa je vodil prof. Marjan Žagar.
11. oktobra 1980 smo z avtobusom obiskali Metliko, Karlovec in Žumberak.
Od 10. do 16. maja 1981 smo za študente II. stopnje na oddelku organizirali ekskurzijo po Srbiji. Ekskurzijo sva vodila jaz in prof. Ferdo Gestrin, udeležil pa se je je tudi asistent Vasko Simoniti. Zvečer smo se z nočnim vlakom odpeljali proti Beogradu. Ker so v prvem kupeju študentje pili in bili glasni, sem jih zaradi pritožb ostalih potnikov opozoril in jim predlagal, naj v Zagrebu izstopijo, če se ne nameravajo podrediti disciplini. V Beograd smo prispeli zjutraj in se takoj odpravili na obisk filozofske fakultete. S prof. Gestrinom so naju povabili na kosilo. Popoldne smo si ogledali muzej Kneginje Ljubice, galerijo fresk in židovski muzej. Po večerji smo šli s prof. Đokom Kneževićem na Skadarlijo. 12. maja smo zjutraj obiskali Titov grob, nato smo se z avtobusom odpeljali v Smederevo in si ogledali samostane Manasija, Ravanica in Kruševac. Prespali smo v hotelu »Rubin«. 13. maja smo nadaljevali z obiski Lazarice v Kruševu, Ljubostinje, Žiče in Studenice. Prespali smo v Novem Pazarju v hotelu »Vrbali«. Po večerji smo posedeli ob kozarčku pijače in peli. 14. maja smo nadaljevali oglede v Sopočanih, Kraljevu (spominski park talcev), Kragujevcu (spominski park talcev), Topoli, Oplencu in končali v Beogradu. Na poti smo imeli dež in točo. Do odhoda vlaka smo posedeli v kolodvorski restavracij. V Ljubljano smo prispeli 16. maja zjutraj.
Med 24. in 26. majem 1982 sem v sodelovanju s prof. Ferdom Gestrinom in asistentom Rajkom Bratožem vodil ekskurzijo za 41 študentov II. stopnje. Prvi dan smo se zjutraj z avtobusom odpeljali proti jadranski magistrali. Ustavili smo se v Senju, kjer smo si ogledali uskoško trdnjavo, in zvečer prispeli v Zadar, kjer smo prespali. 25. maja smo se oglasili na tamkajšnji filozofski fakulteti, kjer nas je sprejel dekan. Nato smo si ogledali v muzeju razstavo »Zlato in srebro Zadra« ter glavne znamenitosti. Popoldne smo se zapeljali do Nina in z motornim čolnom na Pag. Zvečer sem ugotovil krvavo stolico. 26. maja smo si ogledali cerkev sv. Šimuna (rakev), nato smo se preko Velebita zapeljali do Bihaća, kjer smo naredili postanek za ogled znamenitosti. V Ljubljano smo se vrnili okoli 19. ure.
13. aprila 1983 je prof. Mirko Stiplovšek ob sodelovanju prof. Toneta Ferenca in moji udeležbi organiziral terenske vaje v Kočevskem rogu. Potovali smo z avtobusom in se tja grede ustavili v Žužemberku, nazaj grede pa na grobu prof. Metoda Mikuža nad Ortnekom.
Od 10. do 15. maja 1983 sem v sodelovanju s prof. Ferdom Gestrinom vodil ekskurzijo za 44 študentov. Prvi dan smo se zvečer z vlakom odpeljali iz Ljubljane preko Sarajeva do Mostarja, kamor smo prispeli 11. maja ob 10. uri. Po ogledu Mostarja smo se nato z avtobusom odpeljali do Počitelja, ki smo si ga ogledali, in nato mimo Stona ob 18. uri prispeli v Dubrovnik. Razporedili smo se po zasebnih prenočiščih. 12. maja smo šli najprej v arhiv, nato je sledil ogled mesta, popoldne pa smo se z motornim čolnom zapeljali na Lokrum. Zvečer smo na Babinem Kuku obiskali taverno. 13. maja zjutraj smo si ogledali Sorkočevićev dvorec, v katerem se nahaja Povjesni institut HAZU, kjer so nam razkazali notranjost tvorca in svojo dejavnost. Po kosilu smo imeli prosto. Zvečer sem bil s Pavico in Zdravkom Šundrico ter Branom Nedeljkovićem v restavraciji »Rosario« na večerji. Nato smo se odpravili na obhod po obzidju. 14. maja smo se vkrcali na ladjo »Slavia« in odpluli proti Reki. S prof. Gestrinom sva imela kabini 243 in 244. Na Reko smo pripluli 15. maja ob 10. uri. V Ljubljano smo se vrnili ob 13. uri.
23. oktobra 1984 smo imeli terenske vaje v Kočevskem rogu, Metliki in Žumberku. V Kočevskem rogu nas je vodil prof. Tone Ferenc, po Žumberku pa Milan Bračika. Vaj sva se udeležila tudi prof. Mirko Stiplovšek in jaz.
23. novembra 1984 sva s prof. Ferdom Gestrinom vodila terenske vaje na Reki. Mestni arhiv nam je predstavil prof. Danilo Klen. Popoldne smo se povzpeli na Trsat, kjer smo si ogledali cerkev, grobnico in muzej. Prof. Klen naju je s profesorjem Gestrinom povabil v gostilno »3. maj« na odlične kalamare. Ob 20.30 smo se z vlakom vrnili v Ljubljano.
13. novembra 1985 zjutraj smo se z avtobusom odpeljali na terenske vaje v Stično, Bogenšperk, Šmartno pri Litiji, na Vače (geometrijsko središče) in Krtino. Terenske vaje smo vodili prof. Vasilij Melik, prof. Ignacij Voje in prof. Mirko Stiplovšek. Povsod smo imeli oglede kulturnih in zgodovinski spomenikov ter muzejskih zbirk. V Dolah nas je vse udeležence terenskih vaj počastil s pogostitvijo (klobase, kislo zelje) domžalski župan Korel Kušar.
Od 5. do 9. maja 1987 sva s prof. Štefanom Trojarjem vodila ekskurzijo po Srbiji. Na pot smo se odpravili z večernim vlakom (kušeji). 6. maja smo z zamudo prispeli v Beograd, kjer smo se presedli na avtobus, s katerim smo takoj nadaljevali potovanje. Najprej smo se ustavili v samostanu Manasija in nadaljevali do Ravanice. V Niš smo prispeli ob 15. uri. Pričakal nas je direktor muzeja in nas odpeljal na ogled trdnjave. Tu so nas prevzeli kustosi, ki so nas peljali na ogled rimskih izkopanin, Ćele kule ter Mediane in muzeja. Prespali smo v hotelu »Rubin« v Kruševcu. 7. maja smo si v dežju ogledali Lazarico in muzej, nato smo se po slabi cesti in v hudem nalivu odpeljali do Kalenića. Kosilo smo imeli v Vrnjački Banji. Od tu smo se odpeljali do samostana Žiča, kjer smo prisostvovali pri večerni liturgiji. Prenočili smo v Novem Pazarju v hotelu »Vrbnjak«. 8. maja smo se po zajtrku odpeljali mimo Rasa v samostan Sopočane. Po povratku v Novi Pazar se nam je pridružil nov vodnik, ki nas je peljal do Petrove cerkve in samostana Đurđevi stupovi. Nadaljevali smo pot do samostana Studenice. Kosilo smo imeli v motelu »Dva jorgovana«. Nadaljevali smo pot do Kraljeva, kjer smo nameravali obiskati pokopališče talcev, vendar smo zaradi dežja ostali v avtobusu in tam počastili spomin na talce. V Kragujevcu smo se sprehodili po spominskem parku »Šumarice« in se zaradi bližajoče nevihte z avtobusom vrnili v Beograd. Z vlakom (kušeji) smo se 9. maja zjutraj vrnili v Ljubljano.
5. novembra 1987 sem s prof. Mirom Stiplovškom peljal študente v Maribor na ogled razstave »Boj za severno mejo« v tamkajšnjem arhivu. Obiskali smo tudi zgodovinski oddelek mariborske pedagoške fakultete.
6. decembra 1988 sem vodil terenske vaje v Zagrebu. Tja smo se odpeljali z avtobusom in si ogledali razstavo »Franjevci v BiH in kultura«. Ob 15. uri smo se odpeljali v Brežice, kjer nas je po muzejskih zbirkah v gradu vodil naš diplomant Teropšič. Nato smo šli v gostilno »Leš« na krvavice.
18. oktobra 1989 smo se z avtobusom odpeljali na terenske vaje na Krtino. V cerkvi sem predaval o freskah in turških taborih. Predavala sta tudi Mirko Stiplovšek in Ferdo Gestrin. Prvi nas je peljal še na letno gledališče v Studencu. Kasneje je Peter Vodopivec pripeljal še Höpnnerja in Vasjo Melika. Sledila je pogostitev v Domžalah.
16. novembra 1989 sem organiziral in vodil terenske vaje v sodelovanju s prof. Ferdom Gestrinom, prof. Vasjo Melikom in asistentom Petrom Štihom. Ogledali smo si Žužemberk, Dvor (plavž Auerspergove železolivarne), Novo mesto, Kostanjevico. Nato smo nadaljevali pot do Zagreba. Po obisku fakultete smo si ogledali stari del mesta, kjer nas je vodil prof. I. Kampuš, in razstavo »Iz zakladnice kijevskih muzejev«.
16. maja 1990 smo imeli terenske vaje ob 300-letnici Valvasorjeve Vojvodine Kranjske. Ogledali smo si samostan v Stični, grad Bogenšperk, središče v Vačah in grad Krumperk.
20. maja 1992 sem vodil terenske vaje, na katerih smo si gledali Celje, Ptujsko Goro in Ptuj. Tu smo si v muzeju ogledali razstavo »Srečanje z Jutrovim«.
Od 25. do 29. aprila 1998 smo imeli ekskurzijo v Dubrovnik. Na ekskurzijo me je povabil prof. Vasko Simoniti. V Dubrovnik smo odpotovali z letalom. Sodeloval sem pri vodenju po mestu in komentiranju referatov študentov. Kmalu po prihodu sem šel na obisk h gospe Šundrica. Prespali smo v nekem hotelu na Lapadu. 26. aprila smo imeli ogled mesta, ki ga je vodila Slovenka, jaz pa sem jo dopolnjeval. 27. aprila smo obiskal zgodovinski inštitut na Lapadu. Popoldne smo se z motornim čolnom odpeljali na Lokrum. 28. aprila dopoldne smo si ogledali izkopanine pod katedralo. Ogled je vodil Ivica Žile. Popoldne so študenti brali referate v preddverju knežjega dvora. Ob 18. uri sva s prof. Simonitijem obiskala ga. Šundrico. 29. aprila dopoldne sem v arhivu pregledoval nekaj tekstov. Popoldne smo se z letalom vrnili v Ljubljano.
24. oktobra 2000 je ekskurzijo za študente zgodovine v Oglej vodil prof. Peter Štih, ki je povabil tudi mene. Ogledali smo si razstavo o oglejskih patriarhih in Gradež. Kosili smo v Palmanovi.