Rapalska meja: četrt stoletja obstoja in stoletje dediščine ter spomina

12. novembra 1920 sta v italijanskem mestu Rapallo Kraljevina SHS in Kraljevina Italija podpisali pogodbo, s katero je bila po prvi svetovni vojni določena meja med državama – t. i. rapalska meja.

289 km dolga mejna črta, ob kateri je zrasla obsežna obrambna infrastruktura, je ostro zarezala v slovenski etnični prostor. Z mejo je bila trajno zaznamovana podoba pokrajine in identiteta prebivalcev. Posledice oz. njihov »odtis« tako zaznamo še danes.

Rapalska meja je časovno gledano kratkotrajna politična meja, ki pa je: (a) zaradi narave okolja, po katerem je potekala, (b) udeleženih držav ter (c) prevlade družbene klime in upravno-političnih, vojaških, gospodarskih in kulturnih praks, silila v ostro zamejitev in razmejitev. Razmejila je ozemlje, ki je pred letom 1918 pripadalo enotni državi (Avstro-Ogrski) in razdelila pred tem več stoletij etnično homogen teritorij Slovencev.

Kljub dogovoru o poteku meje, sta obe strani začeli mejo utrjevati v pripravah na (pričakovane) bodoče mejne spore. Prvi so z utrjevanjem začeli Italijani v 20. letih 20. stoletja. Do obsežnejših utrjevalnih del je na italijanski strani prišlo leta 1931, ko so začeli z izgradnjo večjega števila podzemnih in nadzemnih utrdb in kasarn, povezanih v Alpski zid. Na jugoslovanski strani se je podobna pobuda tudi že pojavila sredi dvajsetih let, a pred letom 1935 ni prišlo do večjega utrjevanja, ko so začeli z izgradnjo t. i. Rupnikove linije. Območje jugoslovanskega utrjevanja meje proti Italiji se je uradno imenovalo Zahodna fronta, a je danes v Sloveniji bolj poznano kot Rupnikova linija oziroma Rupnikova črta. Ime je dobila po takratnem jugoslovanskemu generalu slovenskega rodu Leonu Rupniku. Rupnik je leta 1937 prevzel vodenje utrdbenih del pri Štabu za utrjevanje meje.

Večji del Rupnikove linije je potekal ob rapalski meji, manjši del pa tudi ob avstrijski meji. Ko je bila Avstrija leta 1938 priključena Nemčiji, je namreč problematična postala tudi severna meja Kraljevine Jugoslavija. Jugoslavija jo je zato zavarovala s 6. sektorjem Rupnikove linije. Utrdbena linija je na Koroškem potekala od Črne na Koroškem do Dravograda ter se je nadaljevala tudi naprej proti vzhodu vse do Ptuja.

Nova meja je neizogibno povzročila številne travme ter pretrgala tradicionalne vzorce migracij, kmetovanja, trgovine in drugega. Med lokalnim prebivalstvom se je občutek prizadetosti ohranil in se je od tedaj prenesel tudi na mlajše generacije ter v kolektivni spomin. Konflikti, ki niso podvrženi procesu sprave, pa sprožajo t. i. »spominske vojne«, ki onemogočajo mirno sobivanje desetletja in celo stoletja po prvotnih dogodkih. Prvi korak k procesu sprave je soočenje s preteklostjo, kar se ne more zgoditi, če dejstva niso poznana. Raziskava bo kot prva prispevala k preučitvi dejstev načrtovanja, oblikovanja in vzpostavitve nove rapalske meje, posledic njenega obstoja na vsakdanje življenje obmejnega prebivalstva, preučitvi načina zavarovanja in branjenja meje.

Medvojna rapalska meja je Slovence delila »le« dobrega četrt stoletja, a ima posledice še danes, 100 let po njeni postavitvi.

V okviru t. i. »zapuščine« rapalske meje lahko danes izpostavimo štiri vidike, ki jih nameravamo preučili:

- rapalska meja kot snovna kulturna dediščina,

- rapalska meja kot tvorec regionalne pripadnosti,

- posledice rapalske meje v različnih sodobnih upravnih razdelitvah,

- psihosocialne posledice  rapalske meje na etnično in nazorsko usmeritev prebivalstva.