Oddelek za zgodovino
Projekt: Napravite mi to deželo nemško ... italijansko ... madžarsko ... hrvaško!
Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva.
| Šifra in naziv: | J6-8248 Napravite mi to deželo nemško ... italijansko ... madžarsko ... hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva. |
|---|---|
| Raziskovalne organizacije: |
0501 Inštitut za novejšo zgodovino, |
| Trajanje projekta: | 1. 5. 2017 - 30. 4. 2020 |
| Spletna stran projekta: | https://okupacijskemeje.si |
| Facebook stran projekta: | Okupacijske meje |
Druga svetovna vojna označuje enega izmed najbolj kritičnih trenutkov slovenske zgodovine. Štirje okupacijski režimi – nemški, italijanski, madžarski in režim ustaške Hrvaške (Neodvisne države Hrvaške – NDH) – so Slovence razdelili med štiri različne državne entitete ter jih v etničnem smislu obsodili na smrt. Razmejitev med okupacijskimi območji ni vedno potekala po zgodovinski, upravni ali pokrajinski oziroma narodnostni meji, temveč je bila v večji meri določena 12. aprila 1941 na podlagi Hitlerjevih navodil o razkosanju Jugoslavije. S tem se je na Slovenskem pojavilo pet različnih mejnih območij in mej, in sicer med Nemčijo in Madžarsko, med Madžarsko in NDH, med Nemčijo in NDH, med Italijo in Nemčijo ter med Italijo in NDH.
Te meje so globoko zarezale v vsakdanjik in ustaljene navade domačinov, kar je zlasti vidno iz prisilnih migracijskih gibanj in prehodov meje, ki so pospremile oblikovanje novih meja. Kar 58.522 Slovencev je pristalo v nemških in italijanskih koncentracijskih taboriščih, 688 v madžarskih ter okoli 400 v hrvaških. Dodatno je bilo v italijanski konfinaciji in na prisilnem delu okoli 20 tisoč Slovencev, kar 80 tisoč pa v različnih zaporih. Deportiranih je bilo 571 prekmurskih Judov, ki so bili večinoma umorjeni v taborišču Auschwitz. Nemcem je uspelo izgnati 63 tisoč Slovencev. Preko italijansko-nemške meje je iz italijanske okupacijske cone v nemško zbežalo 17 tisoč ljudi. V italijansko okupacijsko cono pa je pribežal del tistih 10 tisoč posameznikov, ki so jih iz nemške okupacijske cone izgnali v NDH. Iz italijanske okupacijske cone so nato na izpraznjena slovenska ozemlja ob hrvaški meji preselili 17 tisoč kočevskih Nemcev.
Mejni režim na mejah se je razlikoval, posledično pa tudi življenje ob njih. Nekatere meje so bile neprimerno bolj utrjene kot druge, saj so imele minska polja, žične pregrade, postojanke s strojnicami, itd. Druge so postale bolj kot ne le črta na papirju, zastražena le občasno. Vse to je neizogibno povzročilo številne travme ter pretrgalo tradicionalne vzorce migracij, kmetovanja in trgovine. Lokalno prebivalstvo je občutek prizadetosti ohranil in prenesel na mlajše generacije ter v kolektiven spomin. To je danes zlasti vidno ob slovensko-hrvaški meji, čemur priča tudi dejstvo, da državi več kot 70 let po zaključku vojne še vedno nista našli dokončne rešitve glede mejnega vprašanja. Tovrstni konflikti posledično sprožajo t. i. spominske vojne, ki onemogočajo mirno sobivanje desetletja in celo stoletja po prvotnih dogodkih.
Projekt smo začeli izvajati 1. maja 2017. V prvih mesecih izvajanja smo načrtovali rentgeniziranje stanja, preliminarna arhivska in terenska dela ter tudi že raziskovalno delo tako v arhivih in knjižnicah kot tudi na terenu.
Obiskali smo Hrvatski državni Arhiv v Zagrebu, kjer smo evidentirali in zbirali gradivo o okupacijskih mejah med NDH in Italijo ter NDH in Nemčijo. Tam smo detektirali še nekaj fondov, ki jih hranijo hrvaški regionalni arhivi v Zagrebu, Karlovcu in verjetno še kje. Arhiv Jugoslavije v Beogradu tudi hrani nekaj gradiva, ki bi lahko bilo uporabno. Pregledovali smo tudi gradiva, ki jih hranijo v Arhivu Republike Slovenije in v Zgodovinskem arhivu Celje. Stanje gradiva, ki bi bilo za nas zanimivo preverjamo tudi v Politischen Archiv des Auswärtigen Amts v Berlinu. Poseben izziv je gradivo, ki ga hrani Vojni arhiv Ministrstva za obrambo Srbije. Tam je shranjeno gradivo vojske NDH in zunanjega ministrstva NDH. Dele tega gradiva se lahko v obliki mikrofilmov najde v HDA v Zagrebu, a bo nujno, kljub zapletenim postopkom, obiskati Vojni arhiv v Beogradu.
Člana projektne skupine sta opravila preko 40 intervjujev z osebami, ki so v času okupacije živele ob meji, največ s področja Bele krajine, južne meje rajha (od Rogatca do Bizeljskega) ter področja od Polhovega Gradca do Ljubljane.Deli pogovorov so že dostopni na Facebook profilu projekta.
Terensko delo se je v tej fazi osredotočilo na tri glavne raziskovalne točke: rapalska meja od preloma pri Vrsniku do Šentvida pri Ljubljani (Polhograjsko hribovje), Obsotelje (največ okolica Rogaške Slatine) ter Bela krajina. Na terenu smo vzpostavili tudi kontakte z lokalnim prebivalstvom in na ta način opravili tudi precej intervjujev. Teh smo v celoti opravili preko 50, zajeli pa so vse dele raziskovanega področja: od madžarsko-nemške meje, madžarsko-hrvaške meje, nemško-hrvaške meje do nemško-italijanske meje itd.
V okviru »geografskega« dela projekta smo v prvem letu iskali ustrezno kartografsko gradivo, to gradivo nato digitalizirali in sledilo je še georeferenciranje kartografskega gradiva. Zgodovinsko kartografsko gradivo smo iskali v 84 ustanovah (slovenske splošne knjižnice, slovenska in hrvaška nacionalna knjižnica, slovenski in hrvaški državni arhivi, italijanski vojnogeografski inštitut). Iz teh ustanov smo pridobili približno 250 enot zgodovinskega kartografskega gradiva, t. j. zemljevidov različnih meril za obdobje 1941–1945, ki prikazujejo takratna mejna območja na ozemlju Slovenije. Od zbranega gradiva smo 170 enot optično digitalizirali (poskenirali) ter shranili v digitalnem zapisu tiff. Digitalne zemljevide tiff smo umestili (georeferencirali) v slovenski koordinatni sistem (D48). Na podlagi lokacij izbranih točk smo celoten podatkovni sloj starega zemljevida umestili v sodoben koordinatni sistem. Postopek smo ponovili za vsak zemljevid. Na ta način smo mejo iz časa druge svetovne vojne prikazali v sodobnem koordinatnem sistemu ter naredili primerjavo z raznimi sodobnimi podatki, med drugimi tudi digitalnim modelom površja/višin, ki je bil pred nekaj leti narejen z laserskim skeniranjem in omogoča zelo natančen prikaz površja.
Za nekatera izbrana, takrat obmejna, območja smo pregledali, ali so v bližini takratne meje vidni kakršnikoli ostanki mejne infrastrukture. Pregled je sprva potekal vizualno s prepoznavanjem oblik s pomočjo senčenega reliefa (pripravili smo ga na podlagi lidarskega digitalnega modela višin), nato pa smo preizkusili tudi metode za samodejno prepoznavanje točno določenih oblik. Za testno analizo smo izbrali ostanke okroglih bunkerjev (oz. njihovih vdolbin). S pomočjo orodij, ki so na voljo v programskem orodju ESRI ArcGIS Desktop ter programskim jezikom Python, smo pripravili model prepoznavanja bunkerjev. Model temelji na iskanju koncentričnih/krožnih vdolbin v reliefu – predpostavili smo, da so oblike, ki so podobne krogu in imajo glede na okolico precejšno globino, bunkerji.
Okupacijske meje
Filmi, ki so nastali pri izvajanju raziskovalnega projekta o okupacijskih meja v Sloveniji 1941-1945. Projekt je trajal od maja 2017 do aprila 2020. Financirala ga je ARRS.
Spletni simpozij »Mi tujega nočemo, toda svojega ne damo.« 6. april 2020
Sodelavci oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani smo 6. aprila 2020 izvedli spletni simpozij z naslovom »Mi tujega nočemo, toda svojega ne damo.« Udeleženci simpozija so se s svojimi prispevki oglasili iz Babne Gore, Borovnice, Idrije, Kranja, Lavrice, Lendave, Ljubljane, Novega mesta, Rakeka in Žiri. Predvajalni seznam vključuje uvodni in zaključni glasbeni vložek ter predavanja udeležencev simpozija. Simpozij smo izvedli v času omejitev gibanja zaradi korona virusa. Vsak udeleženec je bil doma. Za komuniciranje smo uporabili platformo ZOOM, dogodek pa smo v živo predvajali na Facebook profilu https://www.facebook.com/OkupacijskeMeje. V slovenskem zgodovinopisje je bil to prvi popolnoma spletni simpozij. Udeleženci niso bili na isti lokaciji in stik z občinstvom je bil tudi samo preko spletnih platform.